Predstavitev problema
Slovenija je po številu prebivalstva peta najmanjša članica EU: z 0,4 % skupne populacije EU je večja samo od Estonije, Cipra, Luksemburga in Malte. Če pa pogledamo odstotek migrantov glede na število prebivalstva, pa pusti Slovenija za sabo eno tretjino članic EU. Leta 2006 in 2007 je znašal odstotek migrantov v Sloveniji 2,7 % in ni dosegel 19 % populacije migrantov v Latviji, je pa presegel Češko, Madžarsko, Litvo, Slovaško, Bolgarijo, Poljsko in Romunijo. Poleg tega kaže trend nadaljnje rasti: z 2006 na 2007 je Slovenija zabeležila 127 % povišanje priseljevanja, kar jo umešča takoj za Češko (141,8 %) in Dansko (131,7 %) (Vertot 2009, 64-72).
Slovenija ima izkušnje s priseljevanjem še iz časov pred vstopom v EU: že v 70-ih letih prejšnjega stoletja so se gospodarski imigranti zaposlovali v gradbeni industriji ali so kot sezonski delavci prišli iz drugih jugoslovanskih republik; od leta 1992, ko je Slovenija postala neodvisna država, se je intenzivno priseljevanje iz bivših jugoslovanskih republik nadaljevalo. Statistični podatki kažejo, da je v letu 2007 večina priseljencev iz nečlanic EU prišla iz republik, ki so bile nekoč del Jugoslavije (85,4 %), med njimi jih je bilo največ iz Bosne in Hercegovine (45,4 %), Srbije (vklj. s Kosovom) in Makedonije (Vertot 2009, 64-72). Taki imigranti navadno ne predstavljajo večjega jezikovnega problema, saj večina slovenskega prebivalstva govori ali vsaj razume srbščino, hrvaščino ali bosanščino (oz. bolje, srbohrvaščino, ki je bila neke vrste neuradna lingua franca v uradno trijezični Socialistični federativni republiki Jugoslaviji). Vendar pa predstavljajo vedno večjo težavo Albanci s Kosova, ki imajo vedno slabše znanje srbskega jezika, in priseljenci iz drugih držav EU. Leta 2007 je bi na primer vsak tretji priseljenec iz Bolgarije in vsak peti iz Slovaške (ibid., 71), torej iz jezikovnih skupin, ki tradicionalno v slovenski družbi niso bile prisotne in predstavljajo težavo za slovenske govorce. Slovenija je, tako kot veliko novih držav članic, država, ki nima skorajda nobenih izkušenj s priseljevanjem, ki bi predstavljalo tudi jezikovni izziv, a nenadna sprememba imigracijskih tokov in nove jezikovne skupine zahtevajo hitro ukrepanje.
Dejstvo, da Slovenija že dolgo ni več država izseljevanja in je postala država izrazitega večjezičnega priseljevanja, se ne odraža v javnem zavedanju tega problema in posledično v raziskavah, ki bi skušale odgovoriti na ta izziv.
