DOSEDANJE Raziskave IN POLOŽAJ
Raziskave o tolmačenju za zdravstvene potrebe v večjezičnih in večetničnih okoljih in položaj v Sloveniji
O tolmačenju za zdravstvene inštitucije so se izvajale obširne raziskave v izrazito večetničnih družbah, kot sta recimo Avstralija (prim. Ozolins 1998) in ZDA (prim. Angelelli 2004). Te teme so se lotili tudi v evropskih državah z visokim odstotkom priseljencev, kot sta Združeno kraljestvo (prim. Cambridge 2008) in Nemčija (prim. Meyer 2004). V zadnjih letih je tudi slovenska soseda Avstrija igrala pomembno vlogo pri raziskovanju tolmačenja za družbo in tolmačenja za zdravstvene potrebe (za dodatne informacije glej Grbić in Pöllabauer 2006; Pöllabauer in Prunč 2003). Vendar pa se zdi, da nove članice EU zanemarjajo težavo, ki preti njihovim zdravstvenim sistemom zaradi vedno večjega pretoka priseljencev. Pomanjkanje raziskav v teh državah pa nakazuje na to, da pravzaprav ni pravega zavedanja o potrebi po tolmačenju za zdravstvene potrebe. Slovenija, ki je v zadnjih letih med novimi članicami zabeležila največjo porast priseljencev (Vertot 2009), ni izjema. Edine raziskave o tolmačenju za zdravstvene potrebe v Sloveniji (Pokorn et al. 2009; Morel 2009) so prišle do zaključka, da za tolmačenje v zdravstvu ni pravih možnosti za usposabljanje, prav tako pa ni organiziranih mrež za tolmačenje v zdravstvu, tako da se mora zdravstveno osebje zanašati na laične ali ad-hoc tolmače (npr. člani družine ali družbe in dvojezično osebje) oz. enostavno improvizirati. Pokornova et al. (2009: 171) pojasni, da se »slovenske javne inštitucije še premalo zavedajo problema in zanje nima tolmačenje za družbo nobene vrednosti. Zakonodaja, ki ureja tolmačenje v javnih službah, je nejasna in nedorečena ter kaže na ignoranco do osnovnih kompetenc, ki jo potrebuje tolmač za delo v javnem sektorju.«
Raziskave o vlogi tolmača za zdravstvene potrebe
Znanstveni pogledi o vlogi tolmača za zdravstvene potrebe so se razvijali z rastjo poklica. Z željo, da bi prišlo do bolj učinkovite komunikacije, so nedavne študije na novo definirale tradicionalne vloge pri tolmačenju. V tradicionalnem smislu je bil tolmač vedno nevtralen in (po možnosti neviden) jezikovni posrednik, katerega vloga je bila omejena samo na prenos iz enega jezika v drugega in je imel le malo vpliva na dejansko zdravstveno srečanje in na odnos med bolnikom in ponudnikom zdravstvenih storitev. Podrobne študije analize diskurza in tolmačenja, ki so jih izvedli med prehodom iz 20. v 21. stoletje (prim. Cambridge 1999; Davidson 2000; Metzinger 1999; Roy 2000; Wadensjö 1998) so pojem nevtralnosti in nevidnosti postavile pod vprašaj. Študije so ustvarile sliko tolmačev kot nujnih partnerjev in soustvarjalcev interakcije v tristranskem pogovoru. Po tej raziskavi obstaja več stopenj tipičnih delovanj tolmačev pri zdravstvenih dogodkih, ki se kažejo v enem ali več izmed naslednjih tipičnih vedenj: (1) tolmači postavljajo pravila komunikacije, kot so prevzemanje potez in nadzor toka informacij (Roy 2000); (2) parafrazirajo ali razlagajo medicinske termine ali koncepte ter filtrirajo informacije (Davidson 2000); (3) tolmači prevzamejo in razširijo komunikacijo s strani izvajalca zdravstvene oskrbe, podajajo kulturnospecifične razlage in se zavzemajo za potrebe bolnika (Kaufert in Putsch 1997); (4) v asimetričnih odnosih med bolnikom in izvajalcem zdravstvene oskrbe ter med govorcem dominantnega in manj dominantnega jezika se tolmači aktivno ukvarjajo z upravljanjem vprašanj glede moči in solidarnosti (Wadensjö 1998) ali celo zamenjajo eno izmed strani (Roy 2000).
Dysart-Gale (2007) izpostavlja, da je še vedno prevladujoč pogled na tolmače kot jezikovne kanale osnovan na »komunikacijskem modelu prenašanja«. Tudi zdravstvene vede tradicionalno sledijo temu modelu: zdravnik govori, bolnik pa posluša. Avtor predlaga, da bi bil bolj primeren model za sodelovanje vseh sodelujočih »semiotični model«, po katerem se pomen razvija s sodelovanjem vseh sodelujočih. Dysart-Gales predlaga dodatne vloge za tolmača: vlogo pojasnjevalca, vlogo medkulturnega posrednika in vlogo bolnikovega odvetnika. Kot pojasnjevalec bi lahko tolmač dodajal informacije, ko je sporočilo nejasno zaradi kulturnih razlik. Tolmač kot medkulturni posrednik bi lahko podal kulturološki okvir, ki bi sprejemniku pomagal pri razumevanju sporočila, tolmač kot odvetnik pa bi lahko deloval v bolnikovo korist znotraj in zunaj zdravstvenega pogovora, z namenom izboljšanja kakovosti komunikacije in zdravstvene storitve.
Raziskave o možnostih za izobraževanje in usposabljanje tolmačev za potrebe zdravstva
Vrsta študij opisuje prednosti uporabe izobraženih, profesionalnih tolmačev v zdravstvene namene in priporoča njihovo uporabo pri situacijah s tujejezičnimi bolniki (prim. Cambridge 1999; Roy 2006). A v veliko evropskih državah so možnosti za usposabljanje in izobraževanje tolmačev posebej za namene zdravstva redke, poleg tega je treba identificirati učinkovite izobraževalne prakse za tolmače, ki delajo za namene zdravstvenega varstva. Znotraj tega sta najpomembnejša vidika razvoj in implementacija študijskih programov. Nekaj virov navaja teme, ki bi jih bilo dobro vključiti v program usposabljanja tolmačev za potrebe zdravstva. Angelli (2006) priporoča, da bi moralo biti izobraževanje tolmačev za namene zdravstva usmerjeno v razvoj veščin na treh področjih: (1) kognitivno procesiranje; (2) medosebne zadeve, recimo vloga vidnost/nevtralnost in moč; (3) lingvistični dejavniki, kot so besedišče in menjava registra za prilagajanje bolnikovim potrebam; (4) vidiki profesionalnosti, recimo etika in potrdila; (5) zdravstveno okolje; in (6) sociokulturni vidiki, kot je vpliv na inštitucijo in družbo. Avtor poudari, da je trenutni model izobraževanja tolmačev osnovan na usposabljanju konferenčnih tolmačev, treba pa je vzpostaviti nove modele, ki bi nagovarjali posebne potrebe in odgovornosti tolmača za potrebe zdravstva. Študentje morajo priti v stik z zdravstvenim diskurzom, tako da bodo videli povezave med zdravstvenim okoljem, pričakovanji bolnikov ter izvajalcev in samim tolmaškim nastopom. Angelelli priporoča »učenje na osnovi težav« in predlaga naslednji potek študija: uvod v tolmačenje za potrebe zdravstva, izboljšanje jezikovnih kompetenc za tolmačenje za potrebe zdravstva, strategije pri tolmačenju za potrebe zdravstva, vloga tolmača za potrebe zdravstva in prakso iz tolmačenja za potrebe zdravstva. Leta 2002 je raziskava o možnostih za usposabljanje tolmačev za potrebe zdravstva, ki so na voljo tolmačem v Kaliforniji (ZDA) pokazala, da trajajo programi od 30 do več kot 360 ur, večina pa jih traja 40 ur. Dve tretjini teh programov ni vsebovalo praktičnih vaj kot del usposabljanja. Tipični študiji so se osredotočili na vlogo in etiko, osnovne tolmaške tehnike, nadzor toka srečanja, zdravstveno terminologijo, profesionalne pripomočke in vpliv kulture na tolmačenje za potrebe zdravstva. Obširnejši programi so vsebovali več tolmaške prakse in več analize procesa diskurza (za več informacij glej Dower 2003). Projekt EU, pri katerem smo sodelovali, je želeli izoblikovati vzročen program, ki bi ga lahko prilagodili nacionalnim potrebam v državah partnericah. Kot prvi korak so projektni partnerji definirali in natančno opisali kompetence, ki se jih pričakuje od tolmača za potrebe zdravstva: kompetence pri organiziranju sistema za posredovanje tolmačev, jezikovne kompetence, medkulturne kompetence, tehnološke kompetence, kompetence za rudarjenje podatkov in tematske kompetence. Na osnovi tega seznama kompetenc je bil izoblikovan vzročni program z naslednjimi predmeti: uvod v sistem zdravstvenega varstva in pravna osnova, osnovno zdravstveno znanje v izbranih jezikih, uvod v profesionalno etiko, računalniške veščine, veščine rudarjenja podatkov in terminološki pripomočki, tolmaške vaje (praktične vaje s študijami primerov), tolmaška praksa in mentorstvo, izpit (tolmačenje zdravniškega pregleda). Sledi podroben opis individualnih študijskih enot, vključno s predlogi za vsebino predmetov, izobraževalnih smotrov, pedagoških in študijskih metod ter materialov in priporočeno literaturo (za dodatne in podrobnejše informacije glej http://www.uni-graz.at/en/wp6_curriculum_final.pdf).
