Znanstveno izhodišče
Tolmačenje v zdravstvu in drugih javnih službah je v določenih, izrazito večetničnih družbah ne samo dobro organizirano, temveč tudi znanstveno zelo razvito, denimo v Avstraliji (za prim. glej Ozolins 1998, Merlini in Favaron 2007) ali Kanadi (prim. Abraham in Fiola 2006). To področje je zelo raziskano tudi v državah, ki so ciljne države močnih imigracijskih tokov, recimo ZDA (prim. Schweda Nicholson 1994, Angelelli 2004, Angelelli 2007, Angelelli et al. 2007), Združeno kraljestvo (prim. Cambridge 2008), Nemčija (Bahadir 2000, 2004, 2008, Meyer 2004, Otero 2008), Nizozemska (prim. Bot 2007), Danska (prim. Dubslaff in Martinsen 2007), Španija (Sanchez-Reyes et al. 2004, Valero Garcés 2007, Gutierrez and Garcés 2008) in Švica (Leanza 2007). O tem so veliko razpravljali tudi v sosednjih državah, v Avstriji (prim. Pöllabauer in Prunč 2003, Grbić in Pöllabauer 2006) in Italiji (prim. Amato 2007, Buri 2008).
Večina študij kaže, da je komunikacija med izvajalcem zdravstvene oskrbe in migranti velikokrat zelo pomanjkljiva, predvsem zato, ker ni dovolj usposobljenih tolmačev za to področje (glej npr. Allaoui 2005). Tujejezični bolniki/stranke imajo velikokrat ob sebi laične tolmače (ki so običajno del njihove družine), če pa temu ni tako, se tolmače najde med nekvalificiranim zdravstvenim osebjem, ki dela v bolnišnici. Seveda to niso usposobljeni tolmači ter ne morejo zagotavljati ustrezne komunikacije in razumevanja (glej npr. Pöchhacker in Kadric 1999). Taka situacija ni le potencialni vir frustracij tako za izvajalce storitev kot bolnike, ampak pomeni tudi visoko tveganje za izvajanje neustreznih storitev (neskladnost, neuspeh terapije, nepotrebni dodatni pregledi itd.), posledično pa tudi povišanje stroškov (za prim. glej Abraham in Fiola 2006; Hampers in McNulty 2002, Mesiti in Yaczucco 1995; Ribera et al. 2008). Zato večina poudarja pomembnost uporabe usposobljenih tolmačev v zdravstvenem okolju (glej tudi Sánchez-Reyes et al. 2004). Kljub večjemu interesu na področju tolmačenja za zdravstvo in drugih javnih služb pa so ta področja skorajda popolnoma ignorirana v novih državah članicah EU (Edina izjema je razprava Tryukove o tolmačenju za družbo na Poljskem (Tryuk 2007, 2008) in Sauvêtrov (2000) opis migracijskih tokov v srednji Evropi). To pomanjkanje raziskav odraža dejstvo, da se v večini novih članic ne zavedajo potrebe po tolmačenju v zdravstvu in zato tam takšno tolmačenje tudi ni organizirano. Statistični podatki Eurostata (cf. Vertot 2009, 67) kažejo, da izjemno povečanje imigracijskih tokov v Sloveniji ne dopušča več pasivnosti pri raziskovanju tega področja.
